Saj ne morem verjeti, pa je res. Bila sem že na stotih pregledih, povsod sem kar zdrava, nič mi ni. Ja, na papirju, v resnici pa se počutim zelo slabo, no sem se. Če bi me kdo takrat razumel, kot me je Mojca zdaj na njeni terapiji, bi vse dala za to. Pa nisem vedela, da obstaja takšna rešitev. Bilo je preprosto in lahko, nisem hotela razumeti, kako enostavno sva prišli do vzrokov, zaradi katerih sem psihično trpela.

Že od nekdaj nisem imela nobenih pravih prijateljev. Vedno sem bila v ozadju. Počutila sem se nemočno. Sošolci v OŠ so me zaničevali. Doživela sem tudi zlorabo, ki mi je pustila posledice, večino časa sem se skrivala, nisem hotela imeti stikov, sploh z moškimi. Veliko sem doživela. En kup enih strahov, kako bom živela v prihodnosti, kaj se bo zgodilo, kdo me bo še zlorabil.  Ni čudno, da sem od vsega tega zbolela. Povrh vsega pa sem se tudi zatekla k rednemu pitju alkohola. Kako sem hkrati vesela, da sem zmanjšala pitje alkohola in to precej.

Z Mojco sva se o vsem tem pogovorili, tapkali, razrešili vse in še več kot sem pričakovala, zdaj se počutim svobodno, olajšano, stokrat lažje, kar poletela bi, … sama nikoli ne bi znala to rešiti, čeprav je vse del mojega življenja in je tlelo v meni. HVALA