Odkar sem doživela občutek kaj pomeni imeti spontani splav, ni bilo več veselja v meni. Postala sem zelo nesamozavestna in plašna oseba. Dolgo se nisem mogla pobrati. Ko sem se spomnila na tisti strah, žalost, povrh pa še na jezo, me je kar stisnilo pri srcu. Občutila sem tudi močno krivdo. Ko sem z domačimi spregovorila o tem, sem dobila nazaj odgovor: “Saj boš imela drugega, ne razmišljaj več o tem in ne sekiraj se.” Vsi so se na nek način umaknili od mene in me pustili samo v tem. Minilo je leto in res se je zgodilo to.

Vse skupaj sem potlačila vase z rojstvom drugega otroka. Vlival mi je upanje in veselje. Ampak v sebi sem še vedno čutila tisto – glodanje. Kaj? Kako? Zakaj? Kje je? … Sploh nisem imela možnosti, da bi se poslovila od nerojenega otroka. Na koncu sem še celo zvedela kaj so naredili z njim. To mi je bilo strašansko grozno. Zato me je to vse skupaj začelo močno razjedati. Posledice pa sem prenašala na mojega sinčka. Nisem si mislila, da bo tako. Morala sem si hitro poiskati pomoč, drugače se ne bi končalo dobro.

Tapkanja sem se razveselila, ko sem videla, kako se hitro osvobajam. Čutila sem, kako premagujem bolečino, ki sem jo toliko časa nosila v sebi. Tega nikakor nisem mogla dati iz sebe. Zdaj se počutim umirjeno. V meni ni več strahu. Odpustila sem si. Lažja sem za tono. Hvala za EFT pomoč. A. Celje