Ko sem prvič prišla na EFT terapijo k Mojci, sem bila popolnoma brez življenja…pravzaprav me je bilo strah življenja. Strah me je bilo že najbolj preprostih stvari, kot so iti v trgovino, se voziti z dvigalom, biti v gneči na cesti…tudi doma me je bilo kdaj strah, da se bo kar cel blok zrušil, medtem ko bom v njem. Grozni, nepojasnjeni strahovi, s katerimi je bilo težko živeti. Poleg vseh teh strahov, pa sem s sabo nosila še težke zamere do različnih ljudi…do očeta, ki me je zapustil kot 6-letno punčko, do maminega partnerja, ki me je spolno zlorabil, jeza in zamera do mame… Obiskala sem že nekaj terapevtov in poskušala na različne načine odpraviti te strahove, vendar vse zaman.
Prvi šok sem doživela, ko sva se z Mojco lotili “najtežjega”, spolne zlorabe. Ja, tudi malo je bolel srček, bile so solze…ampak vse to je tako hitro minilo…v terapiji in pol sva prišli do tega, da sem prebolela, oprostila in o tem dogodku govorila popolnoma brez čustev, brez bolečin…kot bi se to zgodilo nekomu v filmu. Seveda tega dogodka ne bom nikoli pozabila, pa vendar me ne omejuje več v vsakdanjem življenju, me ne boli več. Tako sva se lotili strahca za strahcem…bolečine za bolečino…ven so prišle in tudi hitro odšle stran stvari, za katere sploh nisem vedela, da so v meni, da bolijo in da jih je potrebno “pozdraviti”. Mojca me je vseskozi spodbujala, tudi sama sem veliko tapkala doma. In danes? Danes sem prerojena oseba. Imam zelo veliko voljo do življenja, sem bolj pogumna in prepričana vase. Veliko lažje diham, saj sem odpustila kupu ljudi in odklopila mnoge prikolice s sebe. Strah pred odhodom v trgovino ali v dvigalo se mi zdi hecen in ni mi jasno, da sem kdaj imela takšne strahove. Kot, da tisto nisem bila jaz. Tapkanje se mi zdi izjemna in res hitro delujoča terapija. Poleg vsega pa me je Mojca naučila preproste stvari, ki veliko pomeni: Hvaležnosti! Biti hvaležen za tisoč stvari, tudi tiste samoumevne kot so voda, ki priteče iz pipe :). Kako se šele svet spremeni, ko postaneš hvaležen. Hvala EFT, hvala Mojca, hvala, hvala, hvala…” Enisa, Ljubljana
Prvi šok sem doživela, ko sva se z Mojco lotili “najtežjega”, spolne zlorabe. Ja, tudi malo je bolel srček, bile so solze…ampak vse to je tako hitro minilo…v terapiji in pol sva prišli do tega, da sem prebolela, oprostila in o tem dogodku govorila popolnoma brez čustev, brez bolečin…kot bi se to zgodilo nekomu v filmu. Seveda tega dogodka ne bom nikoli pozabila, pa vendar me ne omejuje več v vsakdanjem življenju, me ne boli več. Tako sva se lotili strahca za strahcem…bolečine za bolečino…ven so prišle in tudi hitro odšle stran stvari, za katere sploh nisem vedela, da so v meni, da bolijo in da jih je potrebno “pozdraviti”. Mojca me je vseskozi spodbujala, tudi sama sem veliko tapkala doma. In danes? Danes sem prerojena oseba. Imam zelo veliko voljo do življenja, sem bolj pogumna in prepričana vase. Veliko lažje diham, saj sem odpustila kupu ljudi in odklopila mnoge prikolice s sebe. Strah pred odhodom v trgovino ali v dvigalo se mi zdi hecen in ni mi jasno, da sem kdaj imela takšne strahove. Kot, da tisto nisem bila jaz. Tapkanje se mi zdi izjemna in res hitro delujoča terapija. Poleg vsega pa me je Mojca naučila preproste stvari, ki veliko pomeni: Hvaležnosti! Biti hvaležen za tisoč stvari, tudi tiste samoumevne kot so voda, ki priteče iz pipe :). Kako se šele svet spremeni, ko postaneš hvaležen. Hvala EFT, hvala Mojca, hvala, hvala, hvala…” Enisa, Ljubljana
