VSAK ČLOVEK IMA TO BOLEZEN, POSKRBITE DA SE JO REŠITE PRAVI ČAS (M.N.)
Zamislite si, da živite na planetu, na katerem ima vsakdo kožno bolezen. Prebivalci tega planeta že dva ali tri tisoč let trpite za isto boleznijo: po vsem telesu imate kužne ranice in te ranice vas močno bolijo, če se česa dotaknejo. Seveda ste prepričani, da s tem ni nič narobe, da je takšna pač vaša koža. Celo vaši zdravniški priročniki opisujejo to bolezen kot “normalno stanje”. Ko se rodite, je vaša koža še zdrava, toda pri treh ali štirih letih se pokažejo prva uljesa (gnojna razjeda na koži). V najstniških letih je z njim prekrito že celo telo.
Si lahko mislite, kako ti ljudje ravnajo drug z drugim? Da bi bili lahko v stikih med sabo, si morajo rane zavarovati. In drug drugega se komaj kdaj dotaknejo, saj so takšni dotiki preboleči. Če se po nesreči koga dotaknete, ga to tako zaboli, da se ujezi in se še on dotakne vas, iz maščevanja pač. Še vedno pa je gon po ljubezni v njih tako močan, da so za to, da so lahko skupaj, pripravljeni plačevati tudi tako visoko ceno.
Zdaj pa si zamislite, da se nekega dne zgodi čudež. Zbudite se in vse rane na vaši koži so zaceljene. Sploh jih ni več in čisto nič vas ne boli, če se vas kdo dotakne. Zdrava koža, ki se jo lahko dotakneš in s katero se lahko dotikaš, je nekaj prelepega, saj je narejena prav za to, da z njo občutiš. Si lahko torej predstavljajte, da imate zdravo kožo – na svetu, kjer imajo vsi drugi bolno? Ne morete se jih dotikati, saj jih to boli, oni pa se ne dotikajo vas, saj domnevajo, da bi to bolelo tudi vas.
Nekaj zelo podobnega, če si lahko predstavljate, bi morda doživljal tudi prebivalec kakega drugega planeta, ki bi nas prišel obiskati. Ta bi odkril, da ljudje trpimo za boleznijo uma, ki se ji pravi strah. In kakor okužena koža, o kateri je bilo govora zgoraj, je polno ran naše čustveno telo in te rane so okužene s čustvenim strupom. Ta bolezen strahu se kaže kot jeza, sovraštvo, potrtost, zavist in hinavščina; njena posledica pa so vsa čustva, zaradi katerih ljudje trpijo.
Vsi ljudje so duševno bolni in bolezen je pri vseh ista. Rekli bi celo lahko, da je ta svet nekakšna bolnišnica za duševno bolne. Toda ta duševna bolezen razsaja po svetu že na tisoče let in medicinske knjige, psihiatrični priročniki in psihološke razprave jo jemljejo za nekaj običajnega. Zanje je ta bolezen nekaj normalnega, vendar je vse prej kot to.
Kadar strah postane prevelik, razum začne odpovedovati in ne more več prenašati tistih ran in vsega tistega strupa v njih. V psiholoških knjigah se temu pravi duševna bolezen. Ima različna imena psihoza, shizofrenija, paranoja, depresija, … a vse te bolezenske oblike nastanejo, kadar je razum tako zelo preplašen in rane tako boleče, da je zanj boljše, če prekine stike z zunanjim svetom.
Ljudje živimo v nenehnem strahu, da bomo tako ali drugače prizadeti in to nas navdaja z velikim nemirom, kamorkoli gremo. V medsebojnih stikih smo v svoji čustveni razbolenosti tako občutljivi, da se brez kakega posebej očitnega razloga razjezimo in podležemo čustvu kot je ljubosumje, zavist ali zagrenjenost.
Celo besede “rad/a te imam” nas utegnejo prestrašiti. Čeprav nam čustvene vezi prinašajo toliko bolečin in strahu, še vedno tiščimo drug k drugemu, navezujemo odnose, se poročamo in imamo otroke.
Če vemo, da so vsi okrog nas polni čustvenih ran, okuženih s čustvenih strupom, zlahka razumemo medčloveške odnose.
Ne čakajte, tapkanje je pravo orodje za vas, da se teh čustvenih ran osvobodite enkrat za zmeraj. Le tako lahko postanete boljša osebnost z več ljubezni in miru v srcu. Ljudje okrog vas pa vas bodo začeli bolj ceniti in spoštovati.
To je tako, če si zamislite, da se lepega dne prebudite na tem našem planetu, vendar brez ran na svojem čustvenem telesu. Nič več vas ni strah biti to kar ste. Ničesar, kar drugi rečejo o vas ali kar vam storijo, ne jemljete več osebno in nič vas ne prizadene. Ni se vam treba več ščititi pred drugimi. Ne bojite se še bolj ljubiti, deliti in odpreti svojega srca.
Povzeto po knjigi Mojstrstvo ljubezni, Don Miguel Ruiz