Spominjal sem se nezgode, ko sem padel iz avta. Bil sem star 5 let. Babica je vozila avto, jaz in brat sva sedela zadaj. Kar naenkrat, sploh ne vem kako, so se odprla vrata na moji desni strani in padel sem ven. Ležal sem na tleh. Nisem vedel ali bom preživel ali umrl. Popolno zavedanje in spomin sem doživel šele ko sem se vrnil iz bolnice domov. Na srečo le z nekaj praskami. Ta strah me je čisto ohromel, vsakič ko sem pomislil na to. Le kašno leto zatem, se mi je zgodila nova neprijetna nezgoda, ki bi bila tudi zame lahko usodna.

Stresla me je elektrika in sicer ko sem se dotaknil žice iz jelke. To je bilo malo pred novoletnimi prazniki. Tisti dan mi je prav tako padla na oči tema. Sekunde so se mi vlekle kot ure. Bom preživel ali ne. Ta misel je bila res grozna. Nekako sem ostal pri življenju, hvala bogu. Ampak čutil sem polno strahov in žalost. Vsakič, pa tudi če nezavedno, ko sem se spomnil na to, me je spreletel srh. Nisem se rad tega spominjal. Na terapijah pri Mojci sem ta strah dokončno spustil. Kako to vem oziroma čutim? Zdaj gledam čisto drugače na te moje življenjske dogodke, niso mi več pomembni. Zdaj ta groza ne zgleda več groza. Hvaležen sem postal, da sem preživel. Počutim se kot zmagovalec, ki bi vedno znova izbral to usodo, ki sem jo imel. V vsakdanjem življenju sem spoznal in dojel kako močna in uspešna oseba sem postal ravno zaradi teh dveh dogodkov – dveh verjetno mojih največjih bitk v življenju, ki sem jih zmagal. Brez teh bitk danes ne bi bil nikoli to kar sem. Srečen sem za to, da imam tako usodo in da sem postal to kar sem. Hvala Mojca. Marko