Od najinega zadnjega srečanja so mi dale misliti tvoje besede. Našla sem se med njimi oz. sem se mogoče ustrašila tega, da sem lahko rešena vse te prtljage in strahcev. Zato sem se odločila, da zdaj pa res dovolj…moram si vzeti čas zase in to predelati ter spustiti.
Ko sva z ga. Mojco tapkali, so se mi močno ulile solze, globoka žalost, sem se kar sama sebi začela smiliti 🙂 … Naslednjič pri tapkanju je to bilo že boljše.
Že od nekdaj me je bilo strah tudi neviht, včerajšnje nevihte se nisem preveč ustrašila…od 30 bliskov, me je le en ustrašil…tudi to sva vrhunsko uredili in pretapkali.
Res sem ti zelo hvaležna za ves trud in čas, ki mi ga posvetiš…kot sonček posvetiš v moje življenje! Mojca hvala, Erika, Ljubljana
